Novo leto, novi načrti, nove dogodivščine in..... stari prijatelji

jap, res je že precej časa minilo od moje zadnje objave, ampak ker sem obljubila (predvsem sama sebi...) da nenavdihnjenih objav ne bom več pisala, je bilo potrebno kar nekaj časa, da se nabere dovolj kvalitetnega gradiva za novo objavo :) no pa imam problem, katerega se do tega trenutka dejansko nisem zavedala :) glava prepolna misli in občutkov, in časovna stiska ki priganja k delu...

Leto se je začelo sladko in polno utrinkov, tako na nebu kot tudi v naših očeh.. dejstvo, da sem se morala ponovno za slab mesec posloviti od vseh tistih ki jih imam najraje je meglilo veselje ob 15minutnem prečudovitem ognjemetu... Tako je novoletni dan prinesel s sabo ponovno solzice, poslavljanje in skrito veselje ob vnovičnem snidenju... in verjetno bo res držalo da prvi dan novega leta pokaže velik del dogodkov ki sledijo... no, vsekakor dolgo ni trajalo, ko smo se morale zopet posloviti od mesta, na katerega smo se v teh nekaj mesecih močno navezale, od našega Maria, ki nam je dnevno povzročal sive laske in zaradi katerega je bilo bivanje v Portu le še bolj zabavno in predvsem varno, celo od dreves in cest, metroja in trgovin, zanimivih obrazov in posebnega utripa mesta, oceana in novih prijateljev.... Slovo je bilo kljub veselju da bom zopet videla stare prijatelje in vse tiste ki so čakali moj prihod težko. Grenak spomin na odhod je zameglil najbolj prisrčen prihod domov, objemi in poljubi najboljših prijateljev, nenavadna presenečanja ki so temu sledila in dnevi polni veselja in privajanja na novo-staro okolje. Zdaj, ko je vse to za mano, ko so čustva umirjena in spomini pospravljeni pod streho, lahko zopet govorim o izmenjavi, dogodku in času o kateremu vem da bom z veseljem pripovedovala tudi v zrelih letih. In ker naziv Erasmus študenta prinaša s sabo tudi določene naloge in obveznosti je prav, da nekaj o tej izkušnji tudi prelijem na papir (ekran), enkrat za vselej.

Tako kot verjetno vsi tisti, ki so z mano delili to izkušnjo menim tudi jaz, da je to neponovljiv spomin katerega ne more nadomestiti nobena druga stvar, vsekakor se ne da kupiti, preprosto jo je treba živeti. Je izkušnja, katere ne obžaluješ do trenutka, ko se konča in prinese s sabo tiste grenke poslovilne solze.. s sabo prinaša nove poglede nase, na svoj značaj, sposobnost prilagajanja, tako novi kulturi in jeziku kot tudi novim sostanovalcem. Je obdobje, ko spoznaš meje tolerance, je odličen čas za učenje novih jezikov in za sklepanje novih prijateljstev katera pa ostanejo tudi ko letalo pristane v domači državi. Je obdobje, ko pomembnost študija zasenčijo neskončne zabave in preračunavanje in prerazdeljevanje financ. In predvsem je čas, ki zahteva potrpljenje če si bolj čustvene narave, je čas ki prinaša s sabo spoznanje da so stvari, ki so doma samoumevne težje izvedljive kot zgleda v resnici (od kuhanja vsakodnevnih kosil, pranja oblačil, posode in pospravljanja...). Prinaša s sabo veliko novih izkušenj in potovanj ter zahteva maksimalno previdnost. Vsekakor pa je obdobje, za katerga veš da se bo končalo, in katerega slabost je ta, da vedno nekaj pogrešaš:) sprva družino in "normalno" življenje, kasneje nove prijatelje in "življenje pod svojo streho". Kljub temu, da zahteva kar nekaj finančne podpore staršev, šole, in predvsem prihrankov je izkušnja, ki je ne moreš kupiti in obdobje, ki ga preprosto moraš živeti.

poglobljen pogled v mojo denarnico :)

Jap, poglobljen pogled v denarnico mi predvsem v tem predmiklavževem oziroma predbožičnem času na vsak način skuša vzeti nasmešek iz obraza... ampak se ne dam! Vsi moji razlogi? Preveč, da bi strnila v en blog... Od ljudi, ki mi s svojo prisotnostjo polepšajo dan do tistih, ki mi samo z glasom prikličejo v spomin domače vonjave in toplo mehkobo doma. Mrzla jesenska jutra, ki obetajo čudovit dan ovit v najlepše barve. Vreme.. katerega v Portu dejansko moraš oboževati... ker ti ne preostane drugega, lahko se neomejeno jeziš, si slabe volje, in premočen,.. pomaga nič.... In ker za vsakim dežjem posije sonček... je vsakršna jeza brezveze :) no dovolj o vremenu, ampak realno gledano, da lahko človek vsaj srečno uživa v spremembi vremena je včasih pametno investirat v dežnik... nekaj dežnikov.... mnogo dežnikov, če nima sreče :)

Naslednja točka... trgovine... sej te dejansko prime da bi se kdaj začel jokat :) enkrat od navdušenja, ko bi najraje kupila vse kar mi pride pod roko, takoj naslednjič od razočaranja... In medtem ko najdeš na policah najbolj nenavadne, smrdljive, dišeče, čudne, neuporabne primerke hrane, nikakor seveda ne najdeš nikjer ničesar, kar bi bilo vsaj na 10 metrov podobno naši skuti ali kisli smetani... Kar pomeni, da odpade polovica sladkih kuharij :) in če si nikoli v 21 letih še nisem dejansko zaželela hrenovke ali Poli salamice, jo ta trenutek neznansko pogrešam :) medtem ko bi lahko ribo jedla na vsaj 3005 načinov (če bi imela vsaj najmanjšo idejo kako tega hudiča prepričat da bi bil užiten), mi bodo verjetno na koncu mojega sladkega popotovanja na ušesih ven gledali piščanci...

seveda obstajajo tudi trgovinice z oblačili, ampak.... prepovedana tema, ker potem trpi strašne muke moja denarnica.... pravzaprav moje denarnice; ob upoštevanju dejstva da stane povprečni primerek 4 e, je verjetno jasno zakaj množina.... no ja, ampak tudi kvantiteta nanese nekaj... :)

Da pa nebi Porto postal preveč monoton, se odpravimo tu in tam še na kakšno popotovanje.... V mojem srčku bo za vedno ostal Pariz daleč najlepše mesto... in naj se sliši še tako klišejsko in 100x prežvečeno... je mesto ki ga moraš oboževati... vse tiste dišeče ulice in avenije, neskončni kilometri trgovin, dišeči kioski ob cesti ki ponujajo same najboljše kalorije, vsi najbolj obiskani mejniki v Parizu, Eiffel, Elizejske poljane, skrivnostni mostovi, Moulin Rouge,... in najlepša in najbolj bela bazilika na svetu.... Sacre-Coeur.... Tam bi se pa že lahko našla :) in seveda, tam bi se moja denarnica lahko brez pardona izgubila v poplavi trgovinic....

In nazaj v Porto... med stare prijetne obraze, iste avtobuse z isto namrščenimi šoferji, zabavne obiske fakultete brez predavanj, in še mnogo bolj zabavne obiske majhnih, zatohlih, poceni trgovinic... da ne pozabim...

Iskanje navdiha ali kako premagati samega sebe :-)

Jap... Porto mi je kljub vsem novim vtisom mislim da le vzel nekaj ustvarjalnega navdiha... zato so moje objave malenkost bolj redke kot prejšnje :-) se bom popravla, obljubim :-) samo še ne ta teden... in ne naslednji... in ne naslednji... :-) iz zelo preprostega razloga :-) ker prihaja še en sladkorček moje dogodivščine v Portu... OBISKI :-) dve osebici, brez katerih jaz nebi bila takšna kot sem, in dve suuper punci, ki bosta poskrbeli za veliiiiko smeha v hiši :-)

kratek opis scene do sedaj? hmmm... Spoznala veliko novih (zanimivih, čudnih, ekstravagantnih, simpatičnih... vstavi po želji) ljudi, oseb, vsaj koliko novih karakterjev, prebrodila prve medkulturne šoke (še vedno ne morem nikakor razumeti zakaj se vse zabave začnejo šele po 1 uri zjutraj...), se uspešno privadila na njihov sistem dela (ni težko :-) ), opravila večino šolskih zadolžitev z ne ravno ogromno vloženega truda, ugotovila da domača kuhinja zmaga, ugotovila da dejansko sem mamina punčka, in da me tega ni sram priznati, se naučila nekaj portugalskih besed, spoznala nočno življenje v Portu (ki me še vedno ni navdušilo :-) ) in ugotovila, da resnično pogrešam svoje "savinjsko-zadrečke" prijatelje... tiste, ki vedo kako se feštice začnejo, predvsem pa... koliko pomeni glasba :-) pa ko sem že mislila da sem popolnoma zgubljen glasbeni talent :-).. Zabava brez glasbe? Zame kot poletje brez sladoleda :-) nima smisla.... zanje? popolnoma normalno :-) Še en razlog več zakaj imam rada svoje prijatelje :-)

In potem ko jih vidim še preko interneta, najljubše obraze, tiste zaradi katerih komaj čakam da se konča avantura v Portu, kljub temu da je tudi tukaj super... dejansko vas pogrešam :-) vse**** zato vem da vas mam rad :-) *

Mislim da bo takšna kavica ravno dovolj za vse pogovore ko se vrnem :-)

bom raje zaključila... :-) obljubim da bom drugič bolj izvirna in navdihnjena :-) vem da bom....

opredeljuje te tisto, v kar verjameš...

Se poslovila. Doživela zamudo. Na svoji koži preizkusila prepoved. Se uspešno namestila v Portu. Skupaj z super dekleti. Spoznala večino komercialnih poti. Se izgubila. Nabrala kilometrino in dodobra prebudila ritne mišice z hojo v hrib. Obiskala šolo. Uživala. Spoznala delčke portugalščine. Osvojila nenavadne transportne poti. Navezala prve stike. Okusila prve trenutke strahu. Ugotovila luknje v znanju angleščine. Se smejala do solz. Rezervirala letalsko karto za naslednji izlet. Preizkusila nove okuse. Okusila znamenit portovec. Pogrešala. Spoznala prag svoje tolerance in drugačnost razmišljanja. Vse to, in še kaj. Vse tisto, kar je zaznamovalo moj prvi teden v Portu, v novem stanovanju, z novo družino. Če bi trdila, da mi je vedno povsem lahko, bi lagala, predvsem sebi. Če bi rekla da ne pogrešam, bi moje oči izdale. Če bi rekla da ne ljubim.... bi srce bolelo. Če bi rekla, da ni bilo vredno... bi tajila svoje misli in čustva.

Pa kljub vsemu ni tako hudo, kot sem pričakovala. Pravzaprav je veliko bolj zabavno, osvežujoče in lepo kot sem pričakovala. Stojim na majavih nogah, še vedno dvomim v mnoge stvari, a se širijo moje misli, moj instinkt in moja dobra volja.

In če me, kot pravi Oprah, opredeljuje tisto, v kar verjamem, potem sem srečna. Če je to res, potem je del mene zelena narava, jesenski sprehod v družbi, knjige v katerih se prepletata ljubezen in skrivnostne dežele, Savinjska dolina, moja ljubezen, moja družinica, vsi moji čudoviti prijatelji, brez katerih moj dan nebi imel smisla. Čudovite barve jeseni, vonj po pečenem kostanju v parku. Morje. Sončni zahod v družbi svojih misli. Dobra glasba. Ples. Mir. Popoldanski dremež in brezdelne nedelje. Jesensko sonce. In na drugi strani neskončne ulice in poti v ljubkem Portu, čudna narečja, natrpane ceste, prepolni trgovski centri, ljubki butiki z zasoljenimi cenami, simpatični pogledi, modni dodatki, utrip na italijanskih ulicah. Pravzaprav večina stvari, misli, ki jih odneseš s sabo kamorkoli greš. In za katere si lahko brez skrbi, da padejo v roke napačnim ljudem.

Utrujena od številnih vtisov, nesposobna dopisati še en stavek.

boa noite :-)

Treba si je upat! :-)

Odkriti novo deželo. Spoznati nove ljudi. Skleniti nova, nenavadna prijateljstva. Preizkusiti prag svoje čustvene navezanosti. Skočit v neznane vode. In se spopasti z največjimi strahovi :-) v mojem primeru.... kosmatimi ušesi... psov :-) Ker izpopolnjuje, ker prinaša osvežitev, in ker je za vedno. Ker je vredno. Ker bom zaradi predvidene polletne izkušnje morda na mnogo stvari gledala drugače. Ker si bom upala stopiti iz množice in povedati svoje mnenje. Vem da bom. Tako ali drugače. Globoke misli pred odhodom? Niti ne. Samo eden izmed utrinkov v mojih razmetanih mislih.

Utrinkov, ki si jih bom zapomnila, in ki bodo šli z mano. Nepozabni večeri zadnjega meseca, poslovilni pikniki, in prijatelji. Tisti, ki bodo šli z mano. V spominih. Tisti, ki so mi pripravili nepozabna presenečenja, tisti ki so se pošalili na moj račun in tisti, ki so mi dali največ. Preveč. Imensko ne bom. Ker ste vsi preveč posebni da bi koga izpustila.

Že res, da pravih prijateljev resnično ni lahko najti, pravzaprav nemogoče.

Prave prijatelje združi usoda. Ali rojstvo, odvisno :-) Kombinacija obojega? Moje, definitivno. Ker je daleč najbolj zanesljiva prijateljica. Ker me postavi na realna tla, ko mi je (trenutno) najlepše.

Je tista, ki me z zgledom vleče naprej. Tista, ki bi želela, da bi mi lahko preprečila padce na istih zankah kot je padla ona. In tista, ki ji to ne uspe, ravno zaradi tega. Ker me podpira. Tudi pri najbolj norih odločitvah. Je moja največja kritičarka. Obvlada tudi delo modne svetovalke, z zadržki. Tistimi, katerim podarim sama noto. Ker je preveč popustljiva, celo do mene. Ker je ob meni. V dobrem in slabem. Je tista, katere oči izdajajo. In oči ne lažejo. Je tista, zaradi katere se tudi meni nabirajo biserčki v očeh. In tista, ki bo ta vpis prebrala, in zraven jokala kot dež:-) Ker tudi jaz poznam njo. Ker upam, da nama bo do letališča le zmanjkalo solz. Ker jo imam rada. Ker je moja MAMI.

Krajši vpis? Zakaj pa ne, če je to vse, kar je trenutno v mojih mislih. No, poleg pakiranja. Ampak le to mi ne dela težav... Ker sem tako ali tako dana v okvir :-) In če nimam možnosti izbire, bom pač izbrala najlažjo :-)

Naslednji dnevnik bo tako verjetno nastajal že v novi sobi, z mojima dekletoma, z novimi utrinki in opisi novih dogodivščin. Napredki premagovanja mojih strahov. Ker bo to nov svet. Takšen, v katerem se bom očitno morala znajti. Brez mamicinih nasvetov, brez Goranovih pripombic, brez Juretovega jezikanja in brez Žigovih objemov. Brez komentarjev stare mame. Brez pohval sodelavk. Brez smeha in poljubčkov prijateljev. Brez deževnih uric. Ampak z dvema dekletoma v najmanjši celici in obiiiliiici novih znancev, prijateljev. In ker bo fantastično. Vem da bo.

Poletje. Morje. Prijatelji.

vse to in še kaj. Poletje 2010 je bilo, je in še vedno bo zaznamovano z vsem tem, z bujno prezeleno naravo, nenadnimi nevihtami, ko iz sprehoda pricapljaš domov popolnoma premočen, z vsemi veselicami ki povezujejo, obujajo in združujejo spomine, kjer se resnično lahko prepustiš ritmu, glasbi in plesu, vonju žara, mehurčkom v pijači in..... blatu na čevljih :-) Nepomembno, če večer preživiš z ljudmi ki so ti blizu, ki te spoštujejo, ne glede na starostno razliko, stas, stan in celo spol.... So zabave, ki minejo brez spomina, in so zabave, ki grejejo spomin in srce še dolgo po tem, ko ugasnejo odrske luči in zapustijo prostor še najbolj vztrajni.

Poletje je morje. Je njegova širina, modrina in globina. Je skrivnost in je nerešljiva uganka. Je svet, v katerem se sprostiš, zabavaš, svet ki pomirja in je svet, ki živi življenje. Je neizmerljivo in neskončno, kot ljubezen. Obožujem poletne mesece v obmorskih vasicah kjer življenje daje vtis da nikoli ne počiva, kjer še meša vonj morja in toplina ki jo oddajajo ulice in hiše okoli, in kjer najdem 1001 razlog za dobro voljo.

Moje poletje se je letos začelo ob Rdečem morju. Neskončna želja po odkrivanju novega sveta, novih kultur in drugačnega načina življenja naju je pripeljala v srce turističnega Egipta, v Hurgado. Začetno navdušenje in vznesenost je ustavilo dejstvo, da je kopanje v morju zaradi nafte onemogočeno. Vsaj v našem počitniškem kompleksu. Morda je ravno to krivo spoznanju, da me Egipt ni očaral. Da me ni pretresla njihova kulinarika, način življenja in dela. Da kljub vsej "eksotičnosti" in turizmu ki bi ju naj skrival zgodovinski Egipt, ni segel v moj spomin kot nepozabno doživetje. Da me s svojim morskim turizmom ni očaral. Kljub negotovosti pa me je popolnoma prepričal in navdušil puščavski svet, svet Beduinov, njihov način življenja in sončni zahod v puščavi. Čarobno. Kljub vsemu sva se domov vrnila polna različnih vtisov in spominov, pozitivnih in negativnih, ampak kljub temu pomembnih.

In prijatelji. Dobri in tisti, ki so potrebni posebne obravnave. In tisti pravi. Tisti, katere lahko preštejem na prste ene roke in še ostane kakšen prost. Tisti, ki me poznajo brez besed, in tisti, ki jim uspe utišat moje neskončno govorjenje. Tisti, o katerih razmišljam včasih celo več kot o sebi, in so tega vredni. Tisti, ki bodo ostali doma, ko bom jaz odnesla pete. In tisti, ki bodo tam počakali, se bodo veselili mojih podvigov in me tolažili ob padcih in ko me bo dajalo domotožje. Pravi prijatelji.

Koledarsko poletje bo trajalo še dober mesec. Spomin na to poletje pa bo ostal večno. Spomin na trenutke in na ljudi, zveste prijatelje, na dišeče večere v zavetrju balkona, dobre knjige, dalmatinsko vzdušje in egipčansko toplino. Vsako poletje je posebno. 2010 nič manj.

28. julij... popoln dan za prvo objavo...

Zakaj ravno 28. julij? Poseben dan? Obletnica, rojstni dan, plačilni dan? Nič od tega. In ravno zato. Drugi dnevi imajo tako že sami po sebi tisto nekaj, zaradi česar so posebni.. vsaj zame :-)

Zakaj blog ravno zdaj? Ker sem na prelomnici... Težko bi rekla ravno življenjski, vsekakor pa zelo pomembni zame, za mojo popolno in raztreseno družino in za osebo, katere misel nanjo mi ogreje srce.

Kdo sem? ... Oto Pestner bi pojavi rekel dekle črnih las in begavih oči.... :-) pod to lupinico se skriva študentka ekonomije, športnica po duši (ne pa tudi vedno v življenju), glasbenica za zaprtimi vrati, strastna opazovalka vseh zvrsti plesa, Ribica v zodiaku in življenju, oboževalka vsakega letnega časa, popolna hči (beseda popolnost ima zame malce drugačen pomen kot morda za druge), tečna oziroma najboljša sestra (odvisno od količine prilizovanja), jezikava vnukinja, odločno dekle (interpretacija pogostejše besede muhasta), prava prijateljica (težko bi rekla nesebična), raztresena sodelavka in bodoča študentka Univerze v Portu, ki bo postal moj dom v naslenjih parih mesecih.

Zadnje je postalo trenutno prva in največja skrb v mojem prenatrpanem urniku, v vročem poletju in tema vročih razprav z mami, očimom, dragim in prijateljicami... Sicer umirjeno družinsko in ustaljeno ljubezensko življenje je sedaj napadla zmeda in strah pred novim, pa tudi vznemirjeno pričakovanje. Moje prepričanje, da me imajo že tako ali tako vsi dovolj, in da je sedaj čas da začnem urejati stvari po svoje je prišlo do vrhunca ob spoznanju, da ni to za nikogar tolikšnji dogodek in zadeva vredna ur in ur razprav kot ravno zame. Letalo, dokumentacija, stanovanje, dogovori s fakulteto, iskanje stikov, vse skupaj poteka v tako norem tempu, da je vsemu skupaj preprosto težko slediti, vse skupaj organizirati, prav tako pa tudi zmankuje časa za nova in nova razlaganja podrobnosti.

zato blog... ker imam še ravno dovolj časa pred odhodom da uredim svoje misli, da se zberem, da užijem še zadnje tedne z najdražjimi, da se prepustim razvajanju še dokler mi je dano... ker bom potem vse to neskončno pogrešala, in ker bo takrat verjetno dobro delo prebrati kljub trudu neurejene misli iz preteklosti. kljub mladosti ali pa ravno zaradi nje so moje misli prezasedene z najrazličnejšimi dvomi, željami, strahovi in podobnimi bavbavi, zato je moje pisanje verjetno podobno dobri mineštri :-)

Mnogi me sprašujejo zakaj ravno Erasmus, zakaj Portugalska in zakaj ravno zdaj?
Erasmus ker je IN, ker je dogodivščina in ker je nekaj novega. Portugalska? nimam pojma... verjetno je zmagala želja po toplejši zimi kot bi je bila deležna v Sloveniji, kljub temu da obožujem sneg, ker je dovolj daleč da me prisili k samostojnosti (brez mamine kuhinje, pranja in tolažbe, vsaj direktne), in zaradi jezika... Popolnega znanja portugalščine? Prej bi rekla totalnega neznanja... Ker me zanima, koliko sem se pripravljena prilagajati kulturnim in jezikovnim razlikam, koliko sem dejansko sposobna prenesti, in skrajnost mojih čustev in občutkov. Ker sem preprosto preveč navezana na naravo in ljudi okoli sebe, ker postaja vse skupaj rutina, in ker me grabi strah, da sem za kaj takšnega še mnogo premlada.

In zakaj zdaj? Ker ne bo nikoli lažje... Kljub vsemu kar bom pustila za sabo. In ravno zaradi vsega, kar bom prinesla nazaj.