vse to in še kaj. Poletje 2010 je bilo, je in še vedno bo zaznamovano z vsem tem, z bujno prezeleno naravo, nenadnimi nevihtami, ko iz sprehoda pricapljaš domov popolnoma premočen, z vsemi veselicami ki povezujejo, obujajo in združujejo spomine, kjer se resnično lahko prepustiš ritmu, glasbi in plesu, vonju žara, mehurčkom v pijači in..... blatu na čevljih :-) Nepomembno, če večer preživiš z ljudmi ki so ti blizu, ki te spoštujejo, ne glede na starostno razliko, stas, stan in celo spol.... So zabave, ki minejo brez spomina, in so zabave, ki grejejo spomin in srce še dolgo po tem, ko ugasnejo odrske luči in zapustijo prostor še najbolj vztrajni.
Poletje je morje. Je njegova širina, modrina in globina. Je skrivnost in je nerešljiva uganka. Je svet, v katerem se sprostiš, zabavaš, svet ki pomirja in je svet, ki živi življenje. Je neizmerljivo in neskončno, kot ljubezen. Obožujem poletne mesece v obmorskih vasicah kjer življenje daje vtis da nikoli ne počiva, kjer še meša vonj morja in toplina ki jo oddajajo ulice in hiše okoli, in kjer najdem 1001 razlog za dobro voljo.
Moje poletje se je letos začelo ob Rdečem morju. Neskončna želja po odkrivanju novega sveta, novih kultur in drugačnega načina življenja naju je pripeljala v srce turističnega Egipta, v Hurgado. Začetno navdušenje in vznesenost je ustavilo dejstvo, da je kopanje v morju zaradi nafte onemogočeno. Vsaj v našem počitniškem kompleksu. Morda je ravno to krivo spoznanju, da me Egipt ni očaral. Da me ni pretresla njihova kulinarika, način življenja in dela. Da kljub vsej "eksotičnosti" in turizmu ki bi ju naj skrival zgodovinski Egipt, ni segel v moj spomin kot nepozabno doživetje. Da me s svojim morskim turizmom ni očaral. Kljub negotovosti pa me je popolnoma prepričal in navdušil puščavski svet, svet Beduinov, njihov način življenja in sončni zahod v puščavi. Čarobno. Kljub vsemu sva se domov vrnila polna različnih vtisov in spominov, pozitivnih in negativnih, ampak kljub temu pomembnih.
In prijatelji. Dobri in tisti, ki so potrebni posebne obravnave. In tisti pravi. Tisti, katere lahko preštejem na prste ene roke in še ostane kakšen prost. Tisti, ki me poznajo brez besed, in tisti, ki jim uspe utišat moje neskončno govorjenje. Tisti, o katerih razmišljam včasih celo več kot o sebi, in so tega vredni. Tisti, ki bodo ostali doma, ko bom jaz odnesla pete. In tisti, ki bodo tam počakali, se bodo veselili mojih podvigov in me tolažili ob padcih in ko me bo dajalo domotožje. Pravi prijatelji.
Koledarsko poletje bo trajalo še dober mesec. Spomin na to poletje pa bo ostal večno. Spomin na trenutke in na ljudi, zveste prijatelje, na dišeče večere v zavetrju balkona, dobre knjige, dalmatinsko vzdušje in egipčansko toplino. Vsako poletje je posebno. 2010 nič manj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar