Treba si je upat! :-)

Odkriti novo deželo. Spoznati nove ljudi. Skleniti nova, nenavadna prijateljstva. Preizkusiti prag svoje čustvene navezanosti. Skočit v neznane vode. In se spopasti z največjimi strahovi :-) v mojem primeru.... kosmatimi ušesi... psov :-) Ker izpopolnjuje, ker prinaša osvežitev, in ker je za vedno. Ker je vredno. Ker bom zaradi predvidene polletne izkušnje morda na mnogo stvari gledala drugače. Ker si bom upala stopiti iz množice in povedati svoje mnenje. Vem da bom. Tako ali drugače. Globoke misli pred odhodom? Niti ne. Samo eden izmed utrinkov v mojih razmetanih mislih.

Utrinkov, ki si jih bom zapomnila, in ki bodo šli z mano. Nepozabni večeri zadnjega meseca, poslovilni pikniki, in prijatelji. Tisti, ki bodo šli z mano. V spominih. Tisti, ki so mi pripravili nepozabna presenečenja, tisti ki so se pošalili na moj račun in tisti, ki so mi dali največ. Preveč. Imensko ne bom. Ker ste vsi preveč posebni da bi koga izpustila.

Že res, da pravih prijateljev resnično ni lahko najti, pravzaprav nemogoče.

Prave prijatelje združi usoda. Ali rojstvo, odvisno :-) Kombinacija obojega? Moje, definitivno. Ker je daleč najbolj zanesljiva prijateljica. Ker me postavi na realna tla, ko mi je (trenutno) najlepše.

Je tista, ki me z zgledom vleče naprej. Tista, ki bi želela, da bi mi lahko preprečila padce na istih zankah kot je padla ona. In tista, ki ji to ne uspe, ravno zaradi tega. Ker me podpira. Tudi pri najbolj norih odločitvah. Je moja največja kritičarka. Obvlada tudi delo modne svetovalke, z zadržki. Tistimi, katerim podarim sama noto. Ker je preveč popustljiva, celo do mene. Ker je ob meni. V dobrem in slabem. Je tista, katere oči izdajajo. In oči ne lažejo. Je tista, zaradi katere se tudi meni nabirajo biserčki v očeh. In tista, ki bo ta vpis prebrala, in zraven jokala kot dež:-) Ker tudi jaz poznam njo. Ker upam, da nama bo do letališča le zmanjkalo solz. Ker jo imam rada. Ker je moja MAMI.

Krajši vpis? Zakaj pa ne, če je to vse, kar je trenutno v mojih mislih. No, poleg pakiranja. Ampak le to mi ne dela težav... Ker sem tako ali tako dana v okvir :-) In če nimam možnosti izbire, bom pač izbrala najlažjo :-)

Naslednji dnevnik bo tako verjetno nastajal že v novi sobi, z mojima dekletoma, z novimi utrinki in opisi novih dogodivščin. Napredki premagovanja mojih strahov. Ker bo to nov svet. Takšen, v katerem se bom očitno morala znajti. Brez mamicinih nasvetov, brez Goranovih pripombic, brez Juretovega jezikanja in brez Žigovih objemov. Brez komentarjev stare mame. Brez pohval sodelavk. Brez smeha in poljubčkov prijateljev. Brez deževnih uric. Ampak z dvema dekletoma v najmanjši celici in obiiiliiici novih znancev, prijateljev. In ker bo fantastično. Vem da bo.