opredeljuje te tisto, v kar verjameš...

Se poslovila. Doživela zamudo. Na svoji koži preizkusila prepoved. Se uspešno namestila v Portu. Skupaj z super dekleti. Spoznala večino komercialnih poti. Se izgubila. Nabrala kilometrino in dodobra prebudila ritne mišice z hojo v hrib. Obiskala šolo. Uživala. Spoznala delčke portugalščine. Osvojila nenavadne transportne poti. Navezala prve stike. Okusila prve trenutke strahu. Ugotovila luknje v znanju angleščine. Se smejala do solz. Rezervirala letalsko karto za naslednji izlet. Preizkusila nove okuse. Okusila znamenit portovec. Pogrešala. Spoznala prag svoje tolerance in drugačnost razmišljanja. Vse to, in še kaj. Vse tisto, kar je zaznamovalo moj prvi teden v Portu, v novem stanovanju, z novo družino. Če bi trdila, da mi je vedno povsem lahko, bi lagala, predvsem sebi. Če bi rekla da ne pogrešam, bi moje oči izdale. Če bi rekla da ne ljubim.... bi srce bolelo. Če bi rekla, da ni bilo vredno... bi tajila svoje misli in čustva.

Pa kljub vsemu ni tako hudo, kot sem pričakovala. Pravzaprav je veliko bolj zabavno, osvežujoče in lepo kot sem pričakovala. Stojim na majavih nogah, še vedno dvomim v mnoge stvari, a se širijo moje misli, moj instinkt in moja dobra volja.

In če me, kot pravi Oprah, opredeljuje tisto, v kar verjamem, potem sem srečna. Če je to res, potem je del mene zelena narava, jesenski sprehod v družbi, knjige v katerih se prepletata ljubezen in skrivnostne dežele, Savinjska dolina, moja ljubezen, moja družinica, vsi moji čudoviti prijatelji, brez katerih moj dan nebi imel smisla. Čudovite barve jeseni, vonj po pečenem kostanju v parku. Morje. Sončni zahod v družbi svojih misli. Dobra glasba. Ples. Mir. Popoldanski dremež in brezdelne nedelje. Jesensko sonce. In na drugi strani neskončne ulice in poti v ljubkem Portu, čudna narečja, natrpane ceste, prepolni trgovski centri, ljubki butiki z zasoljenimi cenami, simpatični pogledi, modni dodatki, utrip na italijanskih ulicah. Pravzaprav večina stvari, misli, ki jih odneseš s sabo kamorkoli greš. In za katere si lahko brez skrbi, da padejo v roke napačnim ljudem.

Utrujena od številnih vtisov, nesposobna dopisati še en stavek.

boa noite :-)

Treba si je upat! :-)

Odkriti novo deželo. Spoznati nove ljudi. Skleniti nova, nenavadna prijateljstva. Preizkusiti prag svoje čustvene navezanosti. Skočit v neznane vode. In se spopasti z največjimi strahovi :-) v mojem primeru.... kosmatimi ušesi... psov :-) Ker izpopolnjuje, ker prinaša osvežitev, in ker je za vedno. Ker je vredno. Ker bom zaradi predvidene polletne izkušnje morda na mnogo stvari gledala drugače. Ker si bom upala stopiti iz množice in povedati svoje mnenje. Vem da bom. Tako ali drugače. Globoke misli pred odhodom? Niti ne. Samo eden izmed utrinkov v mojih razmetanih mislih.

Utrinkov, ki si jih bom zapomnila, in ki bodo šli z mano. Nepozabni večeri zadnjega meseca, poslovilni pikniki, in prijatelji. Tisti, ki bodo šli z mano. V spominih. Tisti, ki so mi pripravili nepozabna presenečenja, tisti ki so se pošalili na moj račun in tisti, ki so mi dali največ. Preveč. Imensko ne bom. Ker ste vsi preveč posebni da bi koga izpustila.

Že res, da pravih prijateljev resnično ni lahko najti, pravzaprav nemogoče.

Prave prijatelje združi usoda. Ali rojstvo, odvisno :-) Kombinacija obojega? Moje, definitivno. Ker je daleč najbolj zanesljiva prijateljica. Ker me postavi na realna tla, ko mi je (trenutno) najlepše.

Je tista, ki me z zgledom vleče naprej. Tista, ki bi želela, da bi mi lahko preprečila padce na istih zankah kot je padla ona. In tista, ki ji to ne uspe, ravno zaradi tega. Ker me podpira. Tudi pri najbolj norih odločitvah. Je moja največja kritičarka. Obvlada tudi delo modne svetovalke, z zadržki. Tistimi, katerim podarim sama noto. Ker je preveč popustljiva, celo do mene. Ker je ob meni. V dobrem in slabem. Je tista, katere oči izdajajo. In oči ne lažejo. Je tista, zaradi katere se tudi meni nabirajo biserčki v očeh. In tista, ki bo ta vpis prebrala, in zraven jokala kot dež:-) Ker tudi jaz poznam njo. Ker upam, da nama bo do letališča le zmanjkalo solz. Ker jo imam rada. Ker je moja MAMI.

Krajši vpis? Zakaj pa ne, če je to vse, kar je trenutno v mojih mislih. No, poleg pakiranja. Ampak le to mi ne dela težav... Ker sem tako ali tako dana v okvir :-) In če nimam možnosti izbire, bom pač izbrala najlažjo :-)

Naslednji dnevnik bo tako verjetno nastajal že v novi sobi, z mojima dekletoma, z novimi utrinki in opisi novih dogodivščin. Napredki premagovanja mojih strahov. Ker bo to nov svet. Takšen, v katerem se bom očitno morala znajti. Brez mamicinih nasvetov, brez Goranovih pripombic, brez Juretovega jezikanja in brez Žigovih objemov. Brez komentarjev stare mame. Brez pohval sodelavk. Brez smeha in poljubčkov prijateljev. Brez deževnih uric. Ampak z dvema dekletoma v najmanjši celici in obiiiliiici novih znancev, prijateljev. In ker bo fantastično. Vem da bo.